Pregled vsebine

Uvodni del obsega 56 strani, eno ilustracijo in eno prilogo. Najprej je na osmih straneh Valvasorjevo posvetilo Kranjskim deželnim stanovom, napisano v aprilu 1689 (v letu izida Slave), in njegova obrazložitev nastanka dela. Tu je tudi (edini) Valvasorjev portret, dopolnjujejo ga pesniška voščila, ki so v delih tistega časa ponavadi običajna in nakazujejo močne avtorjeve zveze z literarnimi krogi v južni Nemčiji. Izmed osmih je pesem pod psevdonimom Jožefa Sisentschellija edina v slovenskem jeziku. Uvodni del se nadaljuje s Franciscijevim orisom vsebine posameznih knjig in se sklene z abecedno urejenim seznamom piscev, ki se pojavljajo v Slavi (11 strani z okoli 1.300 deli in prav toliko avtorji). Prvi del monumentalne izdaje sestavljajo knjige I – IV, skupaj imajo 752 strani, 54 slik, 4 priloge, poudarek je na naravoslovni vrednosti.

I. knjiga, podpisal jo je Francisci, je po obsegu kratko delo. 96 strani je razdeljenih v 8 poglavij, ki jih dopolnjuje 7 ilustracij. Prinaša razpravo o imenih narodov, ki so v najstarejših časih prebivali na Kranjskem. Francisci nadvse gostobesedno razpravlja o imenih narodov, ki so nekdaj bivali na Kranjskem in išče pravi izvor imena Kranjske.

II. knjiga je z 200 stranmi po obsegu še enkrat večja od prve. Tudi po vsebini in vrednosti se delo, ki ima 27 slik in eno veliko prilogo, zelo razlikuje od prve. Je kratka ali sumarična topografija (topografija in geografija) in predstavlja dispozicijo celotnega dela. V bistvu gre za prvo knjigo tega monumenta, ki ponuja pregled dežele. Razdeljena je kar v 83 poglavij, ki prinašajo nekakšen statistični pregled Kranjske, podatke iz naravoslovnega področja, avtor se trudi naravno razložiti pojave, ki jih opisuje. Posebnost sta zemljevid Kranjske in prva natančna upodobitev kozolca.

III. knjiga prinaša 168 strani, večinoma naravoslovne vsebine. V 38 poglavjih nam Valvasor, deloma ga dopolnjuje Francisci, podaja opis gora, rek, jezer, vremena, vremenskih ujm (posebej še toče), bolezni, rastlin, živali in rudnikov in posebno poglavje o zeliščih; omemba čarovniškega mazila je izzvala daljšo Franciscijevo opombo. Praznoverje je nekakšna rdeča nit tega dela, kjer se Valvasor v dobri meri distancira od raznih vraž. Pomembna so tudi poročila o premogu, popisu polhov in poskusih z raznimi protistrupi. Delo prinaša 12 slik.

IV. knjiga je bila v polihistorjevih načrtih že pred izidom Schoenlebnove Carniolie. Srednje obsežna, na 232 straneh, v 53 poglavjih, obravnava naravne redkosti dežele – fosile, kamenine, naravne utrdbe, hojo oziroma vožnjo po zasneženih gorah (bloški smučarji). Še največ pozornosti avtor namenja prikazu podzemnega – kraškega sveta, kjer naravnost poveličuje naš kraški svet, zlasti Predjamo. Posebna pozornost in pomen knjige je izčrpen prikaz Cerkniškega jezera, ki zavzema kar 78 strani, dopolnjuje ga edina priloga v knjigi – panoramski zemljevid Cerkniškega jezera; poleg njega je v delu še 7 ilustracij.

Knjige od V. do VIII. sestavljajo drugi del Slave, skupaj obsegajo 836 strani besedila, dve strani opomb in popravkov, 40 slik med besedilom in eno prilogo.

V. knjiga pomeni začetek drugega dela Slave. Avtor besedila je Erazem Francisci, ki na 268 straneh v 16 poglavjih največ razpravlja o najstarejših narodih, ki so živeli na Kranjskem do prihoda Frankov. Izmed dveh dodatkov prvi ponuja kratek opis nekdanjih mest in naselij, sestavljen iz poročil antičnih piscev. Drug dodatek je napisal Valvasor, ki poroča o napisih na kamnih in starih novcih. V delu je 13 slik.

VI. knjiga velja, s 102 stranmi (med delom je 12 slik, večinoma upodobitev noš), za drugo najkrajšo v celotnem delu, kar pa ne velja za njeno vrednost. V 11 poglavjih nam Valvasor poroča o jeziku, noši in običajih. Posebej zanimivi so zapisi o jeziku, kjer pravi, da na Kranjskem vladata dva jezika, slovanski in nemški, ki je jezik višjega sloja in uradnih listin. Slovanščino, katero imenuje »naš deželni jezik«, uporabljajo kmetje in preprosti ljudje. Delo, katerega je stoletje kasneje pohvalil Linhart, v dodatku prinaša nekakšen prvi poskus literarne zgodovine Kranjske. Pridana priloga je tabela z molitvijo očenaša v latinskem in trinajstih slovanskih jezikih.

VII. knjiga na 120 straneh prikazuje zgodovino verstev. Razdeljena je v 17 poglavij, med besedilom je 8 slik; zadnja je delo Valvasorja. Predstavljeni so poganstvo, pokristjanjevanje, protestantizem, protireformacija. Nasploh je cerkvenemu razkolu na Kranjskem namenjenega največ prostora, saj zavzema poglavja od 7 do 14, kar kaže na Valvasorjevo poznavanje tematike. Nadalje so predstavljeni sodobni verski običaji, praznoverske navade, čarovnije; še posebej poročila o ljudskih šegah in običajih. Iz vidika nacionalne zgodovine prinaša knjiga pomemben zapis o ustoličevanju koroških vojvod.

VIII. knjiga, zadnja v drugem delu in s 346 stranmi (med besedilom je 7 slik) med obsežnejšimi. Za razliko od prejšnjih ni razdeljena v poglavja, temveč v sekcije in člene. Valvasor (pri razlagi cerkvenega razkola ga dopolnjuje Francisci) obravnava deželne svetnike, patriarhe, škofe, redove, zgodovino škofij in po abecednem redu župnije. Kot pri prejšnjem delu je tudi tukaj Valvasor največ črpal iz starejših avtorjev, veliko tudi iz arhivskega gradiva (listin). Pomembnost 8. knjige se iz današnjega vidika kaže v statističnih podatkih pri popisu župnij (krščeni, umrli).
Tretji del Slave sestavljajo knjige od IX do XI, vsega skupaj obsega 1128 strani in 2 strani opomb, vsebinsko gre za najpomembnejši del, ki ima največ ilustracij (370) ter 9 večjih prilog.

IX. knjiga - na 122 straneh predstavlja Valvasor upravno in ustavno ureditev Kranjske ter plemiške rodbine, ki jih dopolnjuje s prikazom plemiških grbov. Vsega skupaj je na 37 bakrorezih upodobil 602 grba. V dvanajstih poglavjih so prikazana dostojanstva, oblasti, (dedne) službe; dva obsežna poglavja sta namenjena deželnim glavarjem in bratovščinam, pridan je seznam rodbin. V delu, ki govori večinoma o zgornjem sloju dežele Kranjske, je avtor uporabljal primarne vire in jih v tekstu tudi navajal.

X. knjiga je izključno zgodovinska, saj predstavlja politično zgodovino vojvod in deželnih knezov - vladarjev dežele. Na 274 straneh (8 slik) in celostranski prilogi se zvrsti 30 poglavij, ki nudijo pregled od antike do leta 1689. Avtor dela je Francisci, pri čemer je za starejša obdobja uporabljal historična dela starih piscev, prikaz mlajših obdobij pa je najverjetneje sestavil na podlagi literature in izpiskov, ki mu jih je dostavil Valvasor.

XI. knjiga je izmed celotnega opusa Slave najbolj znano delo in tisto, po katerem je Valvasor širšemu krogu najbolj poznan. Znamenita knjiga gradov, kot je njeno drugo ime, je najobširnejša, ima namreč kar 730 ločeno oštevilčenih strani, 324 ilustracij (kar pomeni 3/5 vseh ilustracij v Slavi) in13 bakroreznih prilog. Valvasor nam po abecednem redu opisuje in ilustrira mesta, trge, stare in nove gradove, samostane. Pri vsakem po vrsti obravnava nemški in slovenski izvor imena, lego, zgodovinske in ostale pomembne podatke ter zanimivosti. Napram Topografiji sodobne vojvodine Kranjske, iz katere je avtor veliko črpal (večina podob je bila namreč objavljena že v njej in samo prirejena za Slavo), je dodano 26 novih enot, tako, da je vseh opisov 337. Pomembnejši gradovi, mesta, samostani in trgi so opisani podrobneje; najobsežnejši je opis glavnega deželnega mesta Ljubljane. Delo je od vseh petnajstih nastajalo najdlje časa, Janezu Vajkardu so kot glavni viri služili predvsem arhivsko gradivo in terenski ogledi.
Zadnji del Slave (z izjemo XII, ki je delu pridana) prinaša večinoma zgodovinsko vsebino, ki je pisana v obliki letopisov, zadnji dve knjigi sta bili kar dve stoletji glavni priročnik za slovensko zgodovino. Vsega skupaj je 814 strani, 5 prilog in 64 ilustracij.

XII. knjiga na 134 straneh v 13 poglavjih podaja nekakšno topografijo mejnih krajev na Hrvaškem; posebej so obravnavane trdnjave (Karlovac, Senj, Reka). Valvasor v knjigi hvali odlične vojaške lastnosti Hrvatov in Uskokov, o Senjanih (povezave z Vitezovićem) govori v superlativih. Čeprav delo zase, je logično nadaljevanje XI. knjige, vendar je rokopis nastal pred njo, že leta 1686. Kot vir so uporabljeni starejši pisci in arhivsko gradivo. Knjiga, ki jo dopolnjuje 1 celostranska, 3 večje priloge in 18 slik med tekstom, je k četrtemu delu privezana in ne sodi v njegov okvir.

XIII. knjiga nastane izpod peresa Franciscija, ki nam govori o Argonavtih, Jazonu, ustanovitvi Emone, ilirsko japodskih vojnah z makedonskimi kralji, o vojnah z Rimljani. V delu najdemo veliko odvečnega pisanja, ki se nanaša na polemike s Schoenlebnom. Po obsegu gre za krajšo stvaritev, ki se v dobršnji meri pokriva s V. knjigo - 112 strani je razdeljeno v 6 poglavij, katere dopolnjuje 15 upodobitev.

XIV. knjiga na osnovi zgodovinskih del na 184 straneh v 26 poglavjih prikazuje rimsko dobo, preseljevanje narodov in čas do avstrijske oblasti. Opisane so vojne z Rimljani, kasnejši prevrati, preseljevanje narodov. Knjiga obravnava iste dogodke, osebe in kraje kot V. knjiga o starih prebivalcih in X. knjiga o deželnih knezih. Tekst dopolnjuje deset slik, ki prinašajo zgodovinske motive.

XV. knjiga - zadnje delo obširnega opusa je letopis Kranjske pod avstrijskimi vladarji. Po obsegu je, s 314 stranmi v 34 poglavjih, med obširnejšimi in v celoti temelji na bogatih arhivskih virih. Krasi jo slikovna priloga (bitka pri Sisku) in 21 zgodovinskih slik. Na koncu je urednik pridal še 2 neoštevilčeni strani pripomb in tiskovnih popravkov. Valvasor nam, po njegovem mnenju, navaja le glavne podatke o Kranjski in njenih mejah, ki se dajo dobiti iz pisanih in tiskanih poročil. Opisani so dogodki, začenši od prihoda Habsburžanov na oblast, vsakdanje prigode (turnirji Gašperja Lamberga), bajke (o podvodnem možu v Ljubljani, katero kasneje uporabi Prešeren) in spopadi s Turki. Knjiga je pomemben vir slovenske zgodovine za čas, ki ga zaznamujejo turški vpadi.