Novice

Virtualna razstava Fotografski poet gora avtorja Jake Čopa

16.11.2020

»Oči so okna srca, pravi pesnik. Oko je objektiv duše, pravim jaz kot ljubitelj umetniške fotografije. Če je moja fotografska kamera ujela vsaj delec tega, kar je vznemirilo občutljivo mojo dušo in se vtisnilo vanjo, sem dosegel svoj namen.«

S fotografijo se je Jaka Čop srečal že v otroških letih pri očetu, ki je premogel velik lesen fotoaparat. Ker pa je bilo fotografiranje, zlasti v gorah, zaradi težke in nerodne opreme tedaj precej garaško početje, ga je opustil, v Jaku pa vendarle vzbudil zanimanje zanj. V pionirskih poskusih je bil Jakov vzornik jeseniški fotograf Fran Pavnil in že tedaj ga je kot motiv najbolj zanimala pokrajina. Ker lastni poskusi niso obrodili dovolj dobrih sadov, seje včlanil v Turistovski klub Skala, ki na vrhunsko raven ni dvignil le slovenskega alpinizma, temveč tudi umetniško planinsko fotografijo. V fotoamaterskem odseku jeseniške podružnice TKS se je Jaka učil in kalil. K intenzivnejšemu fotografiranju ga je spodbudila tudi knjiga Juliusa Kugyja Julijske Alpev podobi iz leta 1934. po 2. svetovni vojni je sodeloval na mnogih razstavah doma in v tujini in za svoje fotografije prejel številna odlikovanja in priznanja. Na nešteto prehojenih poteh in brezpotjih ter med čakanjem na pravi trenutek v vsakem vremenu se je njegovo oko še posebej izurilo za črno-belo fotografijo. Bil je mojster za opazovanje svetlobe in senc, za sceno, ki mu jeo je postavila narava. Ob upoštevanju zakonitosti kompozicijske gradnje posnetka, smislu za usklajevanje svetlobnih partij in določanju pravega izreza se je zanesel predvsem na lastno intuicijo in motive izbiral po navodilih srca. Z veščim sestavljanjem ozadja gorske pokrajine z ospredjem dolin in življenjem v njih je znal ustvariti hkrati lirično romantično vzdušje in realistično pričevanje o času, ki je minil. Poleg estetske imajo njegove fotografije z beleženjem nekdanjega bogastva kulturne krajine in kmečkih opravil tudi izjemno dokumentarno vrednost.

  • Slovenski kozolec – 1993

» Srečal sem kozolce tudi visoko v gorah, na nekaterih naših planinah, zato sem postal pozoren nanje, zato sem se jih lotil.«

Z monografijo ko kozolcih se je Jaka Čop spustil v doline, na polja in v vasi. Oko natančnega opazovalca je v objektiv kamere zajelo vsako podrobnost teg arhitekturnih mojstrovin preprostega slovenskega kmeta in tako ohranilo delček kulturnozgodovinske dediščine, ki jo danes zamenjujejo moderne, betonske tvorbe. Prav gotovo je Čopa gnala kulturnozgodovinska ozaveščenost, da je za nekaj časa svoj tako ljubljeni gorski vse zamenjal za nižino in preko slike skušal ohraniti nekaj avtentičnosti slovenske pokrajine, ki  se kaže tudi v postavljanju kozolcev. Pri pripravi fotografij ga je vodila študija Antona Melika Kozolec na Slovenskem. Spremno besedilo k fotografijam je pripravil Tone Cevc.

Fotografije:

Stegnjeni kozolec so zaradi močnega vetra odprli z obeh strani, Martuljek, 1970.

Ostrgače v dolini Zadnjici, v ozadju Kanjavec in Vršac nad Zadnjico.Žito, zloženo na ostrveh. Matkov kot, 1970.

Cvetoča preproga.

Žito, zloženo na ostrveh. Matkov kot, 1970.

Enoji in vezai kozolec z zidanimi stebri. Baška grapa - Nemški Rut, 1965.

Kozolec z mostom in strešnim vhodom. Krn, 1973.

Stogi s štirikapno streho z nadstreškom. Studor, 1970.


  • Svet med vrhovi, 1962

»Nenehno sem premleval: »Kaj če bi jaz z mojimi fotografijami in mojim tekstom izdelal knjigo?« Čeprav sta mi dr. Julius Kugy in njegova knjiga Julijske Alpe v slikah ostala vzor, je morala biti moja knjiga drugačna. Le vsebina naj bo enaka – planinska.«

Tako je nastala knjiga Svet med vrhovi, ki je bila razprodana takoj po izidu. Čop je svoje najbolj uspele posnetke v dolgih letih gorništva zbiral in uvrstil v devet poglavij: Pogled na Julijce, Predgorje s Karavankami, Bohinjski kot, Od Baške grape do Krna, Trenta, Od Kanina do Mangrta, Planica, Vršič in Krnica, Martuljek ter Krma in Vrata. V vseh motivih prevladujejo kristalno čisti prelivi svetlobe in sence ter narava v svojih prvobitnih oblikah.

Fotografije: 

Zaplata pod gorami. Njive pod Črno prstjo, vas Stražišče.

V gorskem zavetju. Javorca, v ozadju Kuk in Tolminski Migovec.

Sončna Primorska. V Drežnici, v ozdaju Krn.

Trentarska idila. Na planini Zapotok, v ozadju Prisank.

Na svoji zemlji. Na polju na Srednjem vrhu - Oltar, Martuljški Ponci, Špik - Frdamane police- Rigljica.

Na pašo. V Martuljku, v ozdaju Široka peč, Oltar in Martuljški Ponci.

Zimska pravljica. Vršič, Erjavčeva koča, v ozdaju Šipkova skupina.

Na grebenu. Na grebenu Krna.


  • Trenta in Soča, 1996

»Odšli so, jaz pa se še kar borim za svoj skromni obstoj. Gledali so me, kako hodim naokoli s svojo mišnico. Kot Kugy, ki je hrepenel po skrivnostni roži, sem jaz po Trenti iskal motive. Marsikdo si me je sposodil, češ, Čop, fotografiraš in fotografiraš, toda kdaj boš dal kaj od sebe! No, pa je le ugledala luč sveta, moja monografija o Trenti in Soči.«

Knjiga je pravi kulturnozgodovinski zapis časa. S svojo tematiko nas vrne v več kot pol stoletja star idilično-realistični svet pokrajine in ljudi soške doline. Ali kot pravi avtor besedila v knjigi, Janez Bizjak: »… Jaka Čop je v svoj objektiv ujel poslednje trenutke, ko sta Soča in Trenta še živeli svoje starožitno, nenavadno, toda polno življenje.«

Fotografije:

Skromna domačija. Pri Froncu v Zgornji Trenti, v ozadju Razor in Planja, 1951.

Pred zimo. Jožef Komac -Mota, sin, pred svojo drvarnico Na Logu.

Pri molži. Molža na Planini za Depje,. 1970.

Trentarica prede. Katarina Kverh, poročena Cuder, znana kot najboljša predica, fotografiranja 1965, ko je bila stara 100 let.

Počitek. Alpski kozorog nad Kriškimi podi.


  • Viharniki, 1970

»Kadar sem planinaril, mi je v gorskem svetu najbolj ugajal tisti del, kjer se drevje že s težavo bori za biti ali ne biti. Pravo sočutje te objame, ko ogleduješ zaznamovano drevo, ki ga je oplazila žareča strela. To su doma viharniki, nekdaj mogočna drevesa, ki molče pripovedujejo: Mi smo umrla drevesa – živi viharniki, ležeči med cvetjem v gorski pomladi, pozimi pokopani pod snežnimi kristali pojimo s svojo trohnelostjo novo nastajajoče življenje. Tu spoznaš, da se smehljata življenje in smrt, odprt si v svod od zvez so sonca.«

Fotografije:

Vse mine ..., vse mine ..., vse mine ...

Človek, zbližuj stvari, ki so si daleč vsaksebi.

Samota ni osamljenost. Je le želja vetra za daljavami.

Čas pove vsem, kdo je zavržen in kdo izbran.

Zakaj čreda ne razume samotnega in ne samotni črede?

Umreti v pravem času je čudež.

Usoda, zakaj ubijaš svoje izbrance?

Smo samo prehodni sen noči. Oko, ki se odpre in spet zaspi.

Zazri se v daljave, v nebo, k vrhovom in pozabi, da živiš na dnu.

Z vezenino brečasja pretkan.


Vse novice