Valvasor in Prešeren

Ob tokratni priložnosti smo se odločili, da s Prešernom povežemo našega rojaka z Bogenšperka, Janeza Vajkarda Valvasorja. V prvi vrsti gre za predstavitev vplivov, ki jih je Valvasorjeva literarna zapuščina imela na mlajše generacije slovenskih pisateljev in pesnikov, med njimi pa imamo v mislih seveda predvsem Prešerna. Kranjski polihistor ogromnemu trudu navkljub za časa življenja, podobno kot tudi pozneje Prešeren, od svojih rojakov ni bil deležen nobenih vidnejših priznanj in pohval za svoje delo. Že v teku 18. stoletja, ko sta miselnost in izobrazba med domačo elito močno napredovali, je prišlo do recepcije Valvasorjevih del in zlasti Slava vojvodine Kranjske je kmalu dobila status deželne Biblije in je postala nepogrešljiv del grajskih knjižnic.

France Prešeren, rojen 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem, je odraščal in se izobraževal v enem izmed najprelomnejših obdobij v evropski zgodovini. Pojav industrializacije in kapitalizma sta napovedovala prihod nove dobe in konec fevdalizma, ki je pretežni del prebivalstva držal v podrejenem položaju. Morda najpomembnejši proces iz tega obdobja je bil začetek oblikovanja modernih evropskih narodov. Zavest o pripadnosti neki skupini, ki jo danes poznamo pod pojmom narod, je najprej začela utripati med intelektualci. Ti so si na različne načine prizadevali, da bi jo razširili na širše sloje prebivalstva. Najlažji način za dosego tega cilja je bilo literarno ustvarjanje. V prvi polovici 19. stoletja se je v Evropi pojavil nov slog – romantika. Za njene privržence je značino poseganje v preteklost in iskanje slavnih dogodkov, oseb in dejanj in jih nato (nekritično) obdelati in predati bralcu v branje. Eden izmed najvidnejših predstavnikov tega gibanja je bil nemški skladatelj Richard Wagner, ki je segal po starogermanski mitologiji in jo priredil za potrebe svojega časa. Dela, nastala v tem obdobju, so imela namen poveličevanja narodne zgodovine in njegovih slavnih prednikov. Stranski produkt tega razvoja je bil pojav nacionalizma, ki je tovrstnemu literarnemu ustvarjanju dal še dodaten zalet.

Razmere na Slovenskem v tistem času so bile značilne za območja manjših narodov. Pretežni del prebivalstva je bil komajda pismen, med elitami pa se je vse bolj uveljavljala nemščina. Slovensko literarno ustvarjanje je bilo zato v prvi vrsti namenjeno preprostemu kmečkemu človeku. France Prešeren, ki se je med drugim izobraževel na Dunaju in je bil po poklicu pravnik, pa je bil v svojem obdobju edini slovenski pesnik, ki se je s svojim ustvarjanjem že za časa življenja lahko postavil ob bok največjim evropskim avtorjem. Njegov slog pisanja je bil preprostemu človeku le težko razumljiv, zato Prešeren v obdobju svojega ustvarjanja ni mogel dobiti mesta med priljubljenimi slovenskimi literati. Uredniki tedanjih časopisov so namreč raje objavljali pesmi drugih, bolj ljudskih avtorjev. Prešeren kot zelo izobražen človek se je v času šolanja večkrat srečal z deli Janeza Vajkarda Valvasorja. Iz njegovih pesnitev je mogoče opaziti odlično poznavanje tako domače kot tuje literature. V skladu z romantičnimi predstavami in v želji po krepitvi narodne zavesti je Prešeren ustvaril opus del, ki se danes uvrščajo med najpomembnejše slovenske literarne stvaritve.

V prvi polovici 19. stoletja je med širšimi sloji prebivalstva, zlasti pa med intelektualnimi elitami prišlo do razkroja deželne in oblikovanja nove, slovenske narodne zavesti. Politične razmere v tedanji Habsburški monarhiji so bile zelo napete in oblast si je na vse mogoče načine prizadevala, da bi zadušila vse bolj ambiciozna narodna gibanja. Prešeren je tako kot številni drugi avtorji navdih za svoje pesnitve iskal predvsem pri Antonu Tomažu Linhartu in Janezu Vajkardu Valvasorju. V njunih delih je našel zgodbe iz preteklosti in jih nato obdelal in spesnil. Pri tem je zelo zanimivo, da je zgodbe iz Valvasorja, ki se v glavnem nanašajo le na Kranjsko, raztegnil na vse Slovence. Po njegovi zaslugi se je lahko slovensko literarno ustvarjanje prve polovice 19. stoletja postavilo ob bok evropskim tokovom.

Krst pri Savici

Krst pri Savici velja za eno prvih slovenskih nacionalno-zgodovinskih epskih pesnitev, Prešeren pa jo je spisal leta 1835 in jo posvetil spominu na najboljšega prijatelja Matijo Čopa, ki je tega leta nesrečno utonil v Savi. V pesmi se zrcalijo že tudi tedanje politične razmere na Slovenskem. Intelektualna elita je bila tedaj že razcepljena na tako imenovane staro- in mladoslovence. Prva skupina je bila konzervativnih nazorov, drugi pa so bili liberalno usmerjeni. Prešeren je pripadal skupini slednjih, kar je jasno vidno tudi iz njegovih del. Pesnitev zaradi verske vsebine v času izida ni bila cenzurirana, kot so bila številna druga dela, vključno z Zdravljico. Prešeren boj poganskih Slovanov preslika v svoj čas in v njem vidi vzor, kako naj se slovenski narod upre politiki Habsburške monarhije. Znameniti verz iz Krsta pri Savici »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi« je postal geslo slovenskega narodnega gibanja v času Avstro-Ogrske in tudi med drugo svetovno vojno.

Gradivo za pesnitev je črpal iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske in Linhartovega dela z naslovom Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Valvasor je podal izjemno podrobne opise vere in staroslovanske poganske mitologije, kar je v veliki meri prevzel Prešeren in vključil v svoje delo. V skladu z umetniško svobodo je svetišče Žive, boginje ljubezni, postavil na Blejski otok in tako ni kompatibilen z Linhartom. Iz Valvasorja je črpal še podatke iz zgodnje karantanske zgodovine ter o podjarmljenju in pokristjanjevanju alpskih Slovanov. Prvotni vir, ki opisuje te dogodke je Conversio Bagoariorum et Carantanorum (O spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev). O pokristjanjevanju Slovanov na današnjem slovenskem ozemlju nimamo nobenih virov, imamo pa zato odlične podatke za Koroško. Že Valvasor je pokristjanjevanje Karantancev raztegnil na Kranjsko, Prešeren pa je to še dodatno razširil na ves slovenski narod. V začetku druge polovice 8. stoletja se je na območju Karantanije po nastopu vladavine Gorazda, kmalu nato pa še njegovega bratranca Hotimirja začelo intenzivno pokristjanjevanje. Med pripadniki stare elite je to početje naletelo na veliko nezadovoljstvo, ki je po Hotimirovi smrti leta 769 preraslo v že tretji in najhujši oborožen upor in izgon vseh krščanskih duhovnikov. V Karantaniji je tedaj znova zavladala poganska stranka. Leta 772 se je bavarski vojvoda Tassilo III. odločil ponovno pokoriti uporno ljudstvo, kar mu je tudi uspelo. Kot novega karantanskega kneza je tedaj imenoval Valtunka. Prav obdobje upora poganov in njegove zadušitve je čas, ki ga Prešeren opisuje v Krstu pri Savici.

To dogajanje je v Slavi vojvodine Kranjske podrobno opisal že Valvasor, od njega pa je črpal France Prešeren. Kneza Hotimirja Prešeren pozna pod imenom Kajtimar, Valtunka pa pod imenom Valjhun, za katerega pravi, da naj bi bil Kajtimarov sin. Opazno je tudi različno pojmovanje osebe Valtunka/Valjhuna. Valvasor ga predstavi v pozitivni luči, Prešeren pa ga vidi v kot osvajalca in nasilneža, ki je širil zmotno, tako imenovano valjhunsko obliko krščanstva. Opisano dogajanje se je v resnici odvijalo na današnjem avstrijskem Koroškem in deloma na Štajerskem, Prešeren pa ga je prestavil na Ajdovski Gradec pri Bohinjski Bistrici. Med Valvasorjem in Prešernom je mogoče opaziti tudi razhajanje glede dojemanja teh dogodkov. Medtem ko prvi v pokristjanjenju vidi same pozitivne strani, pa pri Prešernu takšnega pretiranega navdušenja nad tem ni opaziti. S pokristjanjevanjem naj bi predniki Slovencev sicer stopili na pravo pot, vendar naj bi z vidika nacionalistov 19. stoletja s tem izgubili tako samostojnost kot del narodne identitete in odprli pot germanizaciji slovenskega prostora. Pri pisanju tega epa se je Prešeren močno oprl tudi na Linharta, po katerem je prevzel nazore, da so stari Slovani živeli v svobodni demokratični družbi, po sprejemu krščanske vere pa naj bi bilo konec njihove politične svobode. Iz tega je lepo vidno romantično poveličevanje idealov iz preteklosti, ki pa z resničnostjo pogosto niso skladni.

V Uvodu Prešeren govori o uporu Črtomirove vojske proti novi krščanski veri oziroma vojski kneza Valjhuna. Črtomir se je zatekel na Ajdovski Gradec, ki so ga oblegale krščanske čete. Prešeren v njem vidi hrabrega poveljnika slovanske poganske vojske in borca v radikalnem boju za prostost ter identiteto njegovega ljudstva. Po napadu in bitki je edini preživel Črtomir, ki je sprva hotel narediti samomor, kar pa mu je preprečevala misel na Bogomilo. Po srečanju z njo je nato sprejel krščansko vero in se odločil da jo bo oznanjal med svojimi rojaki. Prešeren je tu propagiral pacifistično različico krščanstva, saj naj bi si predniki Slovencev z njegovim zgodnjim sprejemom zagotovili nadaljnji etnični obstoj in jih tako ni doletela usoda polabskih Slovanov. V tem se zrcali tudi njegovo osebno pojmovanje krščanstva, saj ni bil pristaš verskih norm, ustanov in mitov, pač pa mu je bilo bližje osebno notranje verovanje. V Krstu pri Savici mit o Črtomirju utemeljuje pripadnost kranjskih Slovanov krščanstvu, zato je ena izmed interpretacij tudi ta, da gre za poklon krščanski veri. Večji del zgodbe temelji na zgodovinskih dejstvih, ki jih je črpal iz Slave vojvodine Kranjske, vendar je pesnik imena zapisal nekoliko drugače, prav tako pa je mestoma tudi močno priredil samo dogajanje. Valvasor je tako dal podlago za nastanek prvega slovenskega epa.

Povodni mož

Povodni mož je prva balada Franceta Prešerna (poleg prevoda Lenore) in je nastala v njegovem mladostnem obdobju. Snov zanjo je črpal iz Valvasorjevega dela Slava vojvodine Kranjske, objavljena pa je bila v Kranjski čbelici leta 1830. Zanimivo je, da se je v verziji pesnitve, objavljene v tej reviji, glavna junakinja imenovala Zalika in ne Urška. V tem primeru gre najverjetneje za resnično osebo, hči krčmarja Dolenca, v katero je bil Prešeren zaljubljen v svojih mladih letih. S podnaslovom »Balada iz Valvasorja« nam Prešeren jasno razkrije, iz kje je črpal svoje zgodbe. Oprl se je na 11. in 15. knjigo Slave vojvodine Kranjske, kjer se pojavi povodni mož oziroma strah, ki živi v Ljubljanici, in ljubljanska lepotica, ki jo je odnesel s seboj. Kljub temu, da je iz Valvasorjeve snovi naredil samostojno pesniško zgodbo, se ni odločil za njeno širjenje. Bistvena sprememba je bila odstranitev moralnega nauka, ki je značilen sestavni del vseh Valvasorjevih pripovedi. Zanimivo je tudi razhajanje v pojmovanju glavne junakinje. Pri Valvasorju je bila kaznovana za svoj greh, torej za svojo prevzetnost in razuzdanost, kar je polihistor postavil kot nauk in v opomin drugim. Prešeren kot Urškin greh in hkrati čar vidi njeno prevzetno, podjetno ljubezen in radoživost, zato je v njegovi zgodbi njena smrt predstavljena kot prevelika kazen, torej krivica.

Avtor: dr. Jernej Kotar