LASTNIKI GRADU

"V deželnem jeziku se grad in gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk; leži na Dolenjskem, štiri milje od Ljubljane. Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov. Ima razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih, preizvrstno sadje vsake vrste – češnje so štiri ali pet na enem peclju – v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in rumen marmor, ki sem ga na svojem mestu že popisal."

Tako je že leta 1689 v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske grad Bogenšperk opisal znameniti raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je na tem gradu preživel dvajset let svojega življenja (1672 – 1692).

Rodbine na Bogenšperku

kronološki heraldični prikaz graščakov na gradu iz Valvasorjeve grbovne knjige

 

Wagen 1462–1630

Rodbini Wagen je cesar Friderik II. Habsburški leta 1463 podelil plemiški naslov zaradi zaslug pri obrambi Dunaja pred Turki. Člani rodbine so se na Kranjskem omenjali v povezavi z gradom Bogenšperk, kjer je družina ostala do leta 1630. Moška linija rodbine je izumrla sredi prve polovice dvajsetega stoletja.

Lichtenberg – povezani z Wagni od leta 1471

Moška linija prvotne rodbine Lichtenbergov, ki jih ljudsko izročilo omenja kot roparske viteze, je izumrla sredi petnajstega stoletja. Ohranila se je ženska linija te rodbine, ki se je nadaljevala tudi v povezavi z Wagni. Poslednja veja Lichtenbergov z gradu Jablje je izumrla v dvajsetem stoletju.

Carminelli 1630–1631

Horacij Carminelli je bil ljubljanski župan v sedemnajstem stoletju. Sprva je bil lekarnar v Celju, leta 1618 pa je prišel v Ljubljano, kjer je leta 1629 postal župan. Ker mu je bil Jurij Wagen ob svoji smrti dolžan veliko denarja, je Carminelli za nekaj časa postal graščak na Bogenšperku.

Kočevar (Gottschedt) 1631–1634

Krištof Kočevar iz Cerknice je bil leta 1634 vpisan kot lastnik ene tretjine bogenšperškega imenja. Lastnik Bogenšperka je bil od Carminellijeve smrti leta 1631 do prodaje gradu Kajzelu leta 1634.

Kajzel (Kheysell) 1634–1672

Vzpon rodbine se je začel v začetku sedemnajstega stoletja, ko so si njeni člani pridobili precej gospostev na Kranjskem, predvsem na Dolenjskem. Od leta 1630 so bili lastniki Lichtenberga, od leta 1634 Bogenšperka in od leta 1640 Črnega potoka.

Valvasor 1672–1692

Plemiška rodbina Valvasor izvira iz kraja Telgate severnoitalijanske pokrajine Bergamo. Prvi član te rodbine na Kranjskem, Janez Krstnik, je leta 1547 postal ljubljanski meščan in trgovec. Njegovemu nasledniku Hieronimu Valvasorju, ki mu je zapustil gospostvo Medijo, so kranjski deželni stanovi leta 1602 priznali plemiške in deželne pravice. Njegovi potomci so prenovili grad Medijo in si pridobili še gospostvi Gamberk ter Zavrh v bližini kraja Dole pri Litiji. Janez Vajkard Valvasor je kupil še gradove Bogenšperk, Lichtenberg in Črni potok pri Litiji. V drugi polovici sedemnajstega stoletja so Valvasorji dosegli vrhunec – sorodstveno so se povezali s številnimi starimi, predvsem kranjskimi plemiškimi rodbinami, od srede osemnajstega stoletja pa so naglo izgubljali gospodarsko moč. Moška linija rodbine je na Kranjskem izumrla že konec osemnajstega stoletja, ženska linija (Regina Konstancija – najmlajša hči Janeza Vajkarda) pa se je po najnovejših raziskavah ohranila do danes.

Gandin 1692–1717

Janez Andrej pl. Gandin je gradič Brinje pridobil kot doto in ga obdržal do leta 1692, ko ga je prodal in z izkupičkom kupil Bogenšperk od prezadolženega Valvasorja. Tu je ostal do smrti leta 1717.
Gandini so se omenjali še kot lastniki gradu Prevalje, Turna pod Novim Gradom, Abondijevega dvorca ter gradu Hrib.

Höffern 1717–1783

Rodbina Höffern, ki izvira iz nemške pokrajine Saške, je plemiški naslov dobila med tridesetletno vojno. V naš prostor so člani te rodbine prišli kot vojaški pravniki ter službovali v Ljubljani in Karlovcu. Janez Siegfried Höffern, ki je bil član Akademije operozov, se je konec sedemnajstega stoletja poročil na grad Bogenšperk. Njegov sin, Anton Aleksander, ni imel sreče z gospodarjenjem, saj je moral Bogenšperk prodati, ko je vanj udarila strela.
Zadnji član rodbine na Kranjskem je umrl sredi 20. stoletja v Lukovici.

Skube 1783–1792

Mihael Skube iz Ribnice je kot glavni upnik Höffernov postal lastnik Bogenšperka leta 1783, ko ga je kupil od Höffernovih dedičev, katerim je posodil denar. Skube je umrl leta 1789, njegova žena Notburga pa leta 1791.

Bogataj (Wogathay) 1792–1853

Rodbina domnevno izhaja iz Poljanske doline pri Škofji Loki. Prvi Bogataj na Bogenšperku, Janez Štefan, je bil sin slavnega Frančiška Krištofa Bogataja, ki je bil odličen pravnik in član Akademije operozov. Zaradi svojih zaslug je leta 1730 skupaj z bratrancem dobil plemiški naziv. Janez Štefan je kupil grad Bogenšperk leta 1792, njegov sin pa ga je leta 1853 prodal knezom Windischgrätzom.

Windischgrätz 1853–1945

Rodbina Windischgraetz, andeških ministerialov v Slovenj Gradcu, se je začela vzpenjati v drugi polovici dvanajstega stoletja. Dosegla je najvišje plemiške naslove in je imela v drugi polovici devetnajstega stoletja posestva na Moravskem, Češkem, Ogrskem, v nižji Avstriji in današnji Sloveniji, kjer je bila udomačena njena mlajša veja. Poleg Bogenšperka so imeli še gospostva Konjice, Podčetrtek, Bizeljsko in Podsredo na spodnjem Štajerskem ter Bled, Slatno, Planino, Logatec, Jamo pri Postojni in Šteberk na Kranjskem. Marija Windischgraetz, poročena vojvodinja Mecklenburška, je precej let preživela na Bogenšperku, kjer je vodila arheološka izkopavanja. Ob kapitulaciji Italije leta 1943 so Windischgrätzi zapustili Bogenšperk, danes pa njihovi potomci živijo v Italiji.

Čas po drugi svetovni vojni, 1945–2010

Po koncu druge svetovne vojne leta 1945, ko je nemška vojska zapustila grad, je bila v njem nekaj časa vojaška bolnišnica. V poškodovano in izropano grajsko stavbo so se leta 1949 za petnajst let vselili menihi – jezuiti iz samostana sv. Jožefa na ljubljanskih Poljanah. Preprečili so nadaljnje propadanje gradu in začeli prva organizirana vodenja obiskovalcev po gradu. Po odhodu menihov iz gradu leta 1964 so poslopje v letih od 1968 do 1972 upravljali Investicijski biroji Trbovlje. Po letu 1972 se je začela sistematična obnova objekta, za katero je skrb prevzela občina Litija. Z obnovo so na gradu počasi zaživele raznovrstne dejavnosti, najprej poročna, nato še gostinska in muzejska. Občina Litija je kot lastnica gradu leta 1998 za potrebe upravljanja in nadaljnjega razvoja dejavnosti ustanovila Javni zavod Bogenšperk, ki od takrat upravlja objekt. Z ustanovitvijo občine Šmartno pri Litiji leta 2001 se je lastništvo Javnega zavoda Bogenšperk preneslo na novoustanovljeno občino.