BIOGRAFIJA

Valvasorjeva rodbina

Plemiška rodbina Valvasorjev izvira iz pokrajine Bergamo v severni Italiji. Prvi, ki je postavil temelje rodbini Valvasorjev na Kranjskem je bil Janez Krstnik, ki je sredi 16. stoletja prišel na Kranjsko iz mesta Telgate. V tem času je glavno deželno mesto Ljubljana igralo vidno vlogo v tranzitni trgovini med evropskim vzhodom in italijanskimi deželami. Janez Krstnik je s trgovino kmalu zelo obogatel in leta 1547 postal ljubljanski meščan, kar pomeni začetek strmega vzpona na družbeni lestvici v deželi Kranjski. Umrl je brez potomcev, zato so po njem dedovali njegovi nečaki in pa tudi njegov soimenjak, ki z njim ni bil v neposrednem sorodu, Hieronim Valvasor. Po Janezu Krstniku je za zvesto službo in ohranitev imena na Kranjskem leta 1581 podedoval grad Medijo s posestvom. Grad Medija je postal rodbinski grad »novih« Valvasorjev. Hieronimov sin Jernej se je 1632 poročil z Ano Marijo, rojeno Ravbar iz gradu Krumperk pri Domžalah, ki mu je rodila kar sedemnajst otrok; kot dvanajsti otrok po vrsti se je rodil Janez Vajkard Valvasor.

• 
• 
• 

Otroška in mladostna leta Janeza Vajkarda

Janez Vajkard Valvasor se je rodil leta 1641 v Ljubljani, kjer je bil 28. maja tega leta tudi krščen. Oče Jernej je bil glavni blagajnik kranjskih deželnih stanov in deželni odbornik. Otroštvo je preživel, kot večina njegovih plemiških vrstnikov, na družinskih posestih na Gamberku in Mediji pri Izlakah. V času očetove smrti (1652) se je mladi Janez Vajkard pričel šolati na jezuitski gimnaziji v Ljubljani, kjer se je največ izpopolnjeval v humanističnih študijah. Mladega Valvasorja je vzgajal tudi Janez Ludvik Schoenleben, ki je imel pozneje usodni vpliv na njegovo znanstveno delo.

Po končani jezuitski gimnaziji, kjer je dobil dobro podlago za poznejši razvoj v znanstvenika in narodopisca, se je odločil, da si bo izpolnjeval znanje in nabiral življenjske izkušnje na potovanjih v tujini in v vojaški službi. Potovanja so z manjšimi presledki trajala kar štirinajst let, zavzemala so večji del njegovega življenja in ga naredila kozmopolita, ter mu s pridobljenimi vojaškimi veščinami omogočila vojaško kariero, takrat za večino plemičev prioritetno željo in nalogo. Vmes je bil le poredko in za kratek čas v domovini.

V času popotovanj je »osvojil« praktično vso zahodno Evropo - Nemčijo, Nizozemsko, Francijo, Švico, Italijo, Dansko, Anglijo, Španijo in Afriko - srečanje z drugim kontinentom; vabila so ga drugačna kultura, nova spoznanja. Obiskal je območje današnje Tunizije in Libije.

Na popotovanjih se Valvasor pokaže tudi kot globoko religiozen človek, obiskuje romarske kraje, zanima ga alkimija, podzemne jame, zgodovina, naravoslovje. Valvasor sam zapiše:

»Brez nečimrnega slavohlepja in bahanja priznam, da me je vse moje žive dni kurioznost ali radovednost in vedoželjnost držala med svojimi ostrogami in me venomer spodbadala k možnemu raziskovanju naravnih redkosti ali skrivnosti, kot velikega ljubitelja vseh svobodnih in naravnih umetnosti. Kjerkoli sem uspel izvedeti za kakega vedoželjnega moža, tja sem potoval in mi nobena pot ni bila predolga, niti nevarnost prevelika, noben trud pretežaven; upanje, da se bom kaj nenavadnega naučil in izvedel, mi je osladilo vse kislo: celo tako, da me je taka gola kurioznost ne le po Evropi, ampak nekaj let celo po Afriki vodila daleč in široko naokoli, da sem se gnal za naravnimi znanostmi. Tako sem potem tudi marsikatero zadevico z lastnimi očmi in rokami spoznal.« (Slava vojvodine Kranjske, III. knjiga, str. 416 sl.)

Prihod na Bogenšperk

Valvasor je na teh popotovanjih spoznal, da v tujini njegovo domovino Kranjsko malo ali nič ne poznajo. Tako je v njem dozorela misel, da si bo ob vrnitvi v domovino ustvari družino in se posvetil študiju in raziskovanju domovine, da jo bo lahko v sliki in besedi predstavil tujcem. Ko se je leta 1672 vrnil s potovanj, se je 10. julija istega leta poročil z Ano Rozino Graffenweger pl. Graffenau z gradu Slatne blizu Šmartnega pri Litiji. Zakonca Valvasor sta skupaj kupila gradove Bogenšperk, Črni potok in takrat že podrti Lihtenberk pod Bogenšperkom. Za gospostva sta poravnala le polovico kupnine, dobro polovico pa sta ostala dolžna. S prvo ženo sta imela devet otrok, vendar jih je pet umrlo že zelo zgodaj. Na Bogenšperku je v teh letih, kot posledica Valvasorjevega študija in raziskovanja domovine, zrasla izjemna knjižnica z nekaj tisoč zvezki, in grafična zbirka, ki je obsegala okoli 8.000 grafičnih listov nemških, holadskih, italijanskih in domačih umetnikov. Valvasor je grafično zbirko leta 1685 tematsko uredil in jo dal vezati v 18 zvezkov velikega formata. Poleg grafičnih listov je zbiral še razne matematične, kartografske in druge instrumente, star denar, arheološke predmete, rudnine, kamenine in druge redke predmete, tako da je na Bogenšperku ustvaril pravzaprav prvi »muzej« na slovenskih tleh, značilen za tedanjo stopnjo zbirateljstva.

• 
• 
• 

Ustanovitev grafičnega zavoda

Janez Vajkard Valvasor se je pri zasnovi svojega velikopoteznega založniškega programa zgledoval po nemškem topografskem (krajepisnem) slikarstvu. Ker v njegovem času na Kranjskem ni bilo tiskarskega podjetja, ki bi moglo pripraviti slikovno gradivo za njegova načrtovana topografska dela, je kar sam ustanovil grafično delavnico, bakroreznico in tiskarno za bakroreze: »Bil sem tudi – ne da bi se hvalil – prvi, ki je vpeljal v to preslavno vojvodino Kranjsko bakrotisk. Da, tukaj na Bogenšperku sem 1678. leta sam napravil tako delavnico in pri sebi v gradu vzdrževal nekaj let bakrorezce in tiskarje.“ (Slava vojvodine Kranjske, 11. zvezek, str. 620)

Z ustanovitvijo grafičnega podjetja, prvega te vrste na naših tleh, se je pričelo prvo veliko poglavje v zgodovini grafične umetnosti pri nas. Poleg topografskih del je Valvasor v svoji tiskarni izdajal tudi grafična umetnostna dela verske in poučno leposlovne narave, v mislih pa je imel še izdajo naravoslovnih, zemljepisnih in zgodovinskih del. Okrog sebe je zbral risarje in bakrorezce, domače, nemške in holandske mojstre, ki so pod njegovim vodstvom izdelovali potrebne slike in na gradu na njegove stroške tudi živeli vse do izida Slave vojvodine Kranjske leta 1689. V svoji delavnici je bil Valvasor organizator dela, naročnik in plačnik v isti osebi ter obenem tudi glavni risar. Sam je naredil večino risb, ki so bile predloga za bakroreze.

• 
• 
• 

Delo v tiskarskem podjetju je po letu 1682 zamrlo. Poglavitna vzroka sta dva, prvi je finančni. Glede na finančne zmožnosti je bilo financiranje tako velikega podviga za Janeza Vajkarda veliko breme. Drugi vzrok je Schoenlebnova Carniolia antiqua et nova – tomus I. iz leta 1681, ki prinaša zgodovinski pregled Kranjske do začetka drugega tisočletja. Po potovanju v Benetke leta 1679 se je leto pozneje Valvasor resneje lotil priprav na izdajo Slave vojvodine Kranjske. 23. februarja 1680 je razposlal pisma lastnikom gradov, mestom, samostanom, z jasno zabeleženo željo po opisih, zgodovinskih podatkih, znamenitostih in zanimivostih. Naletel je na slab odziv. To ga ni omajalo v načrtih, da bi obiskovalcem in tujcem bolje predstavil svojo domovino.

Delavnica je delovala enajst let od 1678 do 1689. V enajstih letih delovanja delavnice je Valvasor izdal šest topografskih in troje umetnostnih del. Sedem jih je izšlo na Bogenšperku, zadnji dve pa sta izšli v Nürnbergu.

V Valvasorjevi delavnici na Bogenšperku so nastali tudi prvi zemljevidi izdelani pri nas in izpod roke domačega avtorja: zemljevidi dežele Kranjske, Koroške in Hrvaške.

Valvasorjevi tehnični načrti in izumi

Že v obdobje, ki ga zaznamuje zagon grafične delavnice, okoli leta 1679, sodi Valvasorjev načrt predora Ljubelj, ki je posledica njegove večkratne poti na Koroško v okviru priprav na izdajo obeh topografij o tej deželi. Janez Vajkard se je zavedal pomembnosti prometne povezave na kranjsko-koroški deželni meji, ki pozimi zaradi obilice snega ni bila mogoča. Tako je zasnoval načrt o gradnji predora, katerega vhod in izhod je načrtoval v višini cerkva, ki se nahajata na obeh straneh prelaza. Po polihistorjevi navedbi predor ni bil zgrajen zaradi kuge, ki je leta 1679 pustošila v cesarstvu. Vendar so vzroki, zaradi katerih do realizacije smelega projekta ni prišlo, predvsem v pomanjkanju finančnih virov in avtorjevi zahtevi po deležu mitnine. Za koliko je prehitel svoj čas, dokazuje dejstvo, da je bil predor na tej pomembni cestni zvezi za ves promet odprt komaj leta 1964.

• 
• 

Če se je zdel takratnim oblastem projekt predora Ljubelj preveč utopičen, ne velja to za Marijin steber v Ljubljani. Slednji je bil postavljen v zahvalo za zmago nad Turki leta 1664 in rešitvijo pred kugo leta 1679; Ljubljana je edino glavno deželno mesto habsburškega cesarstva, ki se je ubranila te nadloge. Valvasor je sam vodil delo, posebej še modeliranje in ulivanje Marijinega kipa za steber, po postopku litja v enem kosu, ki ga je sam iznašel. Leto pozneje pa je bil Valvasor imenovan še za stotnika ali kapetana pešcev dolenjskega dela Kranjske. Zaradi vojaške službe je tako leta 1683 za tri mesec prekinil svoje raziskovalno delo in kot poveljnik s svojo četo odšel na pomoč k zavarovanju vzhodnih štajerskih meja proti upornim Ogrom in Turkom.

Član angleške Kraljeve družbe

Prelomno leto v življenju in delu Janeza Vajkarda je bilo gotovo leto 1687. Pri porodu zadnjega sina je Valvasorju umrla tudi žena Ana Rozina; zapustila je štiri majhne otroke. Tri mesece po njeni smrti se je Valvasor drugič poročil z Ano Maksimilo Zetschker z Vrhovega pod Gorjanci in z njo je imel pozneje še 4 otroke. Med bolj vesele dogodke leta 1687 sodi edino uradno priznanje za znanstveno delo, ki ga je Janez Vajkard Valvasor doživel za časa svojega življenja. Konec tega leta je bil izvoljen za člana Royal Society (Kraljevske družbe) v Londonu, najstarejše angleške akademije znanosti, ustanovljene leta 1660. Povod za navezavo stikov z družbo je poročilo o idrijskem rudniku in Cerkniškem jezeru, ki ga je Valvasor zasledil v knjigi Acta philosophica Societatis Regiae. Cerkniško jezero je namreč Valvasor intenzivno raziskoval v letih 1684 – 85. Tako je leta 1685 prišlo do pisne korespondence s tajnikom omenjene družbe Thomasom Galom. V Anglijo je Valvasor poslal opis iznajdbe o ulivanju kovinskih kipov s tankimi stenami in pa razpravo o Cerkniškem jezeru. Na podlagi zadnje razprave je bil 14. decembra 1687 izvoljen za člana Royal Society. Za Valvasorja je bilo to izjemno odlikovanje in čast. Poročilo o Cerkniškem jezeru in postopek vlivanja kovinskih predmetov, ki je služil pri izdelavi Marijinega kipa, je bil objavljen v Philosophical Transactions, London 1687, Nr.191 in v Acta Eruditorum, Leipzig 1689 – dveh najstarejših in takrat najpomembnejših znanstvenih revijah.

• 
• 

Zadnja leta

Ker so bili stroški obsežne znanstvene, zbirateljske in publicistične dejavnosti ter še neporavnane kupnine za pridobljena gospostva preveliki, je bil Valvasor leta 1689 primoran začeti z odprodajo svojih posesti, pozneje se je ločil še od knjižnice in grafične zbirke, kateri je kupila zagrebška nadškofija, po prodaji Bogenšperka leta 1692 pa se je z družino umaknil v meščansko hišo v Krškem kjer je leta 1693 umrl v starosti 52 let. Zaradi pomanjkanja arhivskih virov natančen datum njegove smrti ni znan. Domnevno naj bi bil pokopan v Mediji, v družinski grobnici v grajski kapeli.

Valvasorjevi potomci

Dejstvo, da je Valvasorjev rod izumrl, so pred nekaj leti ovrgle ugotovitve prof. dr. Borisa Golca. Valvasor je imel iz dveh zakonov 13 otrok. Od teh smo jih do odkritij prof. Golca poznali enajst, zdaj pa vemo še za dve nekoč že odkriti, a pozabljeni hčerki. Najbolj pomembno je ponovno odkritje zadnje Valvasorjeve hčere, Regine Konstancije, ker so samo iz nje izšli Valvasorjevi potomci vse do našega časa. Kakor piše dr. Golec je dobra polovica njegovih otrok sicer pomrla že v otroštvu, tako da jih je odraslo šest. Vsi trije sinovi iz prvega zakona so se kot redovniki »poročili s Cerkvijo«, tri hčerke pa s plemiškimi vdovci in sinovi, živečimi v širši okolici Krškega, kjer je svojo življenjsko pot sklenil njihov oče.

Brskanje po arhivih, plemiških rodovnikih in priročnikih, nadgrajeno z iskanjem po medmrežju, je dr. Golca leta 2007 privedlo do Valvasorjevega potomca Egona Ehrlicha (1931), na Dunaju živečega upokojenega polkovnika avstrijske vojske iz Gradca.

V začetku septembra 2007 se je Egon Ehrlich s soprogo, kot prvi še živeči Valvasorjev potomec, odpravil na organiziran obisk Valvasorjevih krajev in obeležij, povezanih z Valvasorjem. V letošnjem letu pa je Valvasorjevo Ljubljano in Bogenšperk obiskal še Georg Gilttler s soprogo. Za znamenitega prednika je tako izvedelo še nekaj več kot 100 njegovih živečih sorodnikov, raztresenih po vsem svetu: od Avstrije, Italije do Finske in Severne Amerike.

Literatura:

• Branko, Reisp: Janez Vajkard Valvasor. Mladinska knjiga, Ljubljana 1983
• Branko, Reisp: Janez Vajkard Valvasor. Zbirka Obrazi, Mladinska knjiga, Ljubljana 1983
• Golec, Boris: Nova odkritja o Janezu Vajkardu Valvasorju in njegovem prezrtem potomstvu: predavanje na Bogenšperku, 15. junija 2007 : gradivo za lokalne vodnike, 2007
• Vodnik po gradu Bogenšperk, Javni zavod Bogenšperk, Bogenšperk 2004