Vraževerje, predvsem vera v čarovnice in s tem povezani procesi, doživijo na Slovenskem v drugi polovici 17. stoletja največji razmah. Posebej velja ta ugotovitev za čarovniške procese, ki se pri nas začnejo s procesom proti Veroniki Deseniški in doživijo v omenjenem času svoj največji “razcvet”, končajo pa se v obdobju vladavine Marije Terezije.

Zbirka nam nudi kratek sprehod skozi vraže na Slovenskem s poudarkom na predstavitvi 17. stoletja, ko vraže v nadnaravne sile in čarovnice (tako je seveda osrednji eksponat zbirke čarovnice z metlo) ter s tem povezani procesi doživijo pri nas najvišjo točko, primere le tega pa je prav dobro v svoji Slavi opisal tudi J.V. Valvasor. Poleg čarovniških procesov in s temi povezanimi zgodbami o čarovništvu (katere je bolj zapisoval Francisci – soavtor Slave), nam Valvasor nudi še mnoštvo drugih vraž in verovanj, ki so bila poznana takrat med našimi predniki. Osrednjo mesto zavzema vsekakor vraža iz Notranjske, ko slavni polihistor zapiše, da ljudje verjamejo, da sam hudič polhe pase in zadevo obogati še z ilustracijo. Posebej bogati na to tematiko sta tretje, četrto in sedmo poglavje Slave, avtor večjega dela teh zapisov, predvsem vraž in ne toliko podatkov o čarovništvu, je Francisci. Prav zanj velja, da je bil za razliko od Valvasorja bolj vraževeren, saj Valvasor pravi, da v čarovnice ne verjame (predvsem, da bi lahko letele), je pa seveda skrbno zapisal vsak tak pripetljaj (nekatere je celo raziskal), ko je potoval po deželi Kranjski. Del zbirke pa je namenjen vražam ob ženitovanju in ljudski medicini ter zagovarjanju urokov. Muzej vraževerja je bogato opremljen s slikovnim gradivom obiskovalcem pa lahko vidijo še sanjske knjige, lectove figurice za zaljubljence, igralne karte, kocke, navodila za branje iz roke, predpisi iz zdravniških bukev, hišni žegni in še bi lahko naštevali.